Dobra volja je najbolja, na vsej širni zemlji tej, lica rdeča, smeh in sreča, to zaklad je, hej, juhej! ♫

Otroci skupin Zmajčki in starejši otroci skupin Konjčki, Sovice in Medvedki ter vzgojiteljice in pomočnica ravnateljice smo se v sredo, 18.9.2025, podali na nepozabno doživetje – obiskali smo Kekčevo deželo v Kranjski Gori.

Že sama pot je bila polna pričakovanja, saj smo se do izhodišča odpeljali z dvonadstropnim avtobusom. Pri turistični agenciji Julijana nas je pričakal Bedanc bus, s katerim smo se odpeljali bliže pravljičnemu gozdu v čudovitem objemu gora. Da si ne bi slučajno kdo zapomnil poti, ki vodi v Kekčevo deželo, smo morali po navodilu vodičke skloniti glave ter zapreti oči za nekaj sekund.

Na gozdni poti, kjer je med drevesi završala skrivnostna tišina, so nas najprej pričakali Bedančevi čevlji, ki so se po pripovedovanju vodičke sušili obešeni na drevo zaradi dežja prejšnji dan. Ob Bedančevi hiši, ki ni bila nič kaj urejena in pospravljena, smo zagledali Bedanca sredi počitka in ob njem privezano Mojco. Le ta nas je prosila, da jo rešimo in to nam je čisto potiho tudi uspelo. Mojca nas je peljala po skrivni poti, ki je Bedanec ne pozna. Še dobro, kajti medtem, ko smo hodili naprej, je le ta prilomastil po gozdnem hribu navzdol in jezno iskal Mojco in Brinclja, ki ga je tudi uspešno ulovil in privezal na drevo. Ta čas smo z otroki skrivaj opazovali dogajanje in bili priča neustrašnemu Kekcu, ki nam je pokazal kako pogum premaga vsak strah s tem, ko je hudomušno zamotil Bedanca in mu tudi ponagajal. Ponagajali pa so mu tudi otroci, saj so začeli glasno skovikati. Bedanec se namreč sov zelo boji, zato je pobegnil in naša pot je bila spet varna. Kekec je tako lahko rešil Brinclja.

Kekec je otroke povabil k sebi domov, otroci pa so se morali takrat odločiti, če bodo do njegove hiše šli po skrivnem tunelu ali po poti, kjer bi na cilj prišli čez dva dni. Seveda smo se vsi odločili za plazenje po rovu iz katerega smo prišli na čudovit travnik in zagledali Kekčevo hišo.

Po pašniku smo se nato odpravili še do hiše tete Pehte, ki nas je toplo sprejela. Otroci so lahko vstopili v njeno hišo in si jo ogledali. Prijazno nas je pogostila z dišečim toplim čajem in se poslovila, češ, da ima še ogromno dela.

Počasi smo se po poti povzpeli do izhodiščne točke, kjer nas je čakal Bedanc bus. Spet smo morali zapreti oči in počakati, da je skrivni del poti za nami. Varno smo prispeli na cilj.

Po pravljični dogodivščini smo se odpravili še na kosilo v  bližnjo gostilno. Tam nas je pričakalo nasmejano in prijazno osebje, ki je poskrbelo, da je na krožnikih zadišalo po hrustljavem zrezku in pečenem krompirju. Vsi smo se razveselili tudi sladoleda.

Po obroku so se otroci razigrali še na igrišču pod smučiščem.

Obisk Kekčeve dežele in prijetno kosilo so zaokrožili dan, poln veselja, druženja in čarobnih doživetij, ki bodo otrokom ostali še dolgo v srcih.

SREČNO KEKEC! :)

Zapisali: Andreja in Maja, skupina Medvedki